Jodi je krasen tibetanski španjel s čudovitim, ljubečim karakterjem in postal je velik del najinega življenja.

Vse je super, vse je fajn, sprehodi pa se spremenijo v komedijo, ko mimo pride kak pes. Najprej sem poskusila z vlečenjem k sebi in odločnim ‘ne’. Komentatorka mojega bloga barbara je predlagala trik s posladkom. Torej ko se bliža kak pes, naj mu pokažem posladek in obdržim njegovo pozornost. Nekajkrat je uspelo, nekajkrat je delno uspelo, kadar posladka nimam pri sebi, pa je spet ista zgodba. Nekateri psi ga gladko ignorirajo, redkim pa se tudi strga nazaj.

Zadeva ni mučna samo za pse, katerim se moram v krogu izogibati (sploh v primeru neprivezanega velikega psa), ampak tudi zame, ker pojma nimam, kaj naj storim. Za mimoidoče je slika takšna: glasen kuža in lastnica, ki ob njem čepi in čaka, kdaj se bo umiril in kdaj bo šel pes mimo. Ali pa: glasen kuža in lastnica, ki ga rine naprej, da gresta čim prej mimo drugega psa.

Danes sem se borila s pobiranjem njegovega kakca in še s tem, da ga odvrnem od nekega bernardinca. No ja.. lahko bi bilo huje… lahko bi še dež padal in bi se borila z dežnikom :) Primer za tiste, ki imajo tri roke.

Včasih je lajež le želja po tem, da drugega psa povoha. Ko jih povoha, je mir. Ne vem, koliko so lastniki psov občutljivi na to, da njihove pse ovohava tuj pes.

Pred nekaj tedni je želel povohati.. hm.. neka mešanica mopsa in še nečesa bolj kosmatega je bila… pa jo je lastnica takoj dvignila k sebi, na vprašanje katera pasma je njena samička, pa nam je le namenila en čuden pogled in odšla.

Torej… kaj naj… naj nadaljujem s posladki? Naj s seboj nosim časopis in ga po riti? Naj ignoriram? Ga vlečem k sebi? Čepim ob njem? Delam kroge mimo psov? Ga pustim, da jih voha?